Omemba: Erling Kagge

»Nekoč so ljudje iz zahodnega sveta okušali globino in slasti tišine. Menili so, da je pogoj za zbranost, posluh za samega sebe, meditacijo, molitev, sanjarjenje, ustvarjanje; predvsem so jo imeli za notranji prostor, iz katerega izhaja beseda.«

»Danes je težko najti tišino, vendar po avtorjevem mnenju glavna težava ni – kot bi morda najprej pomislili – silovitost kravala v urbanih prostorih, saj sodobna mesta niso nič hrupnejša od tistih v 19. stoletju.«

»Za nekaj ur imamo v lasti tišino, če že ne počitka. (...) Ker sem nezadovoljen z vsemi in nezadovoljen s seboj, bi se prav rad odkupil in se malce ponašal s tišino in samotnostjo noči.«

»Implicitno pove, da se tišine učimo, saj ne pride sama od sebe.«

»Učenje tišine je toliko pomembnejše, ker je tišina element, s katerim se oblikujejo velike stvari. (...) Govor je, ravno nasprotno, vse prepogosto umetnost zatiranja in odlaganja mišljenja, ki je na delu izključno v tišini.«

»Tišina je ključ za odklepanje novih načinov osnovnega mišljenja«

»V sodobnem svetu je odločitev za tišino tista, ki je bistveno težja, saj hrup nekako pomeni, da živiš in se udejanjaš tudi prek drugih ljudi, tudi prek naprav, ki so zdaj vseprisotne in nas prejkone oddaljujejo od samih sebe.«

»Zavedel sem se tudi popolnega nesmisla različnih majhnih laži, ki spremljajo naša siceršnja življenja v civilizaciji.«

»Občutek dolgočasja kot tak se seveda ne spreminja, kot otrok sem bil zdolgočasen na prav enak način, kot so današnji otroci.«

»Žal je res tišina s časom doživela preobrazbo v nekaj, kar lahko tržimo.«

»Knjigo kupiš, ker si misliš, da jo boš prebral. Sanjaš o tem, da jo boš prebral. Po dveh, treh letih jo daš naprej kot darilo nekomu, ki je ne bo prebral.«